Projekt CRP: Tehnologije reje prašičev in uporaba alternativnih krmil in naravnih dodatkov za namene proizvodov višje kakovosti v konvencionalnih in ekoloških rejah prašičev (V4-1417)

 

Uvod – znanstveno izhodišče

Tržno usmerjena slovenska prašičereja, ki temelji pretežno na intenzivnem proizvodnem sistemu velikih farm, se na trgu uveljavlja predvsem s proizvodom, kjer je konkurenca najhujša, dodana vrednost pa najmanjša; to je na trgu svežega mesa. Razvoj prašičereje v zadnjih 25 letih je pokazal na vse šibkosti nosilcev dejavnosti in organiziranosti slovenske prašičereje, katere rezultat je kritično nizka stopnja samooskrbe. Reja prašičev na družinskih kmetijah se v vseh letih od uvedbe tržnega gospodarstva ni ustrezno razvijala, vzroki za to so mnogi in različni, med pomembne pa gotovo spada tudi dejstvo, da ima Slovenija omejene naravne danosti (agro-geo-klimatski pogoji za pridelovanje žit so omejeni) za prašičerejo. Z omejenim potencialom, ki ga ima slovenski kmet v smislu zagotavljanja krmne baze ter ob slabi organiziranosti panoge (prešibka vloga zadrug) je težko konkurirati prašičerejskim velesilam.

Za trajnostni razvoj in obstoj panoge ter njeno večjo konkurenčnost je potrebno iskati potenciale v alternativnih rešitvah (npr. prašičereja kot dopolnilna dejavnost), kamor sodi diverzifikacija in oskrba prebivalstva s proizvodi posebne (višje) kakovosti, najsi gre za proizvode z geografskim poimenovanjem, tradicionalne proizvode ali blagovne znamke kot tudi ekološke proizvode. Prašičereja je lahko odlična, delovno manj obremenilna dopolnilna dejavnost na kmetiji, ki uporablja za krmno bazo različna lokalno razpoložljiva krmila in stranske produkte živilsko-predelovalne industrije. Primerna je za vse sisteme reje (intenzivne, ekstenzivne, ekološke itd.), pri čemer je ključnega pomena poznati zakonitost prehrane - potrebe prašičev po hranilnih snoveh, sestavo in kakovost uporabljene krme itd. Pričakovati je mogoče, da bo v prihodnosti trajnost sistemov reje prašičev odvisna od lokalno razpoložljivih krmnih virov, ki se, zaradi različnih naravnih agro-klimatskih danosti, razlikujejo od regije do regije. V tem kontekstu bodo na pomenu pridobile tudi lokalne pasme prašičev (kot je krškopoljski prašič), saj so bolje prilagojene ekstenzivnemu načinu reje in lokalno razpoložljivim prehranskim virom. Avtohtone pasme prašičev so pomembne tudi z vidika tradicionalnih izdelkov iz prašičjega mesa, ki predstavljajo pogosto kulinarično dediščino regije in imajo ugled pri potrošnikih zaradi značilne kakovosti. Le-te je praktično nemogoče zagotoviti s standardnim pitancem iz intenzivne reje. Za izdelke višje kakovosti je potrebno tehnologijo pitanja (prehrano) prilagoditi za doseganje višjih tež prašičev. V takšnih sistemih reje (npr. tradicionalna kmečka reja, reja prašičev avtohtonih pasem) se bodo prašičerejci morali soočiti še s prepovedjo kirurške kastracije za preprečevanje vonja po merjascu (oziroma njenimi alternativami), ki je zaradi večje starosti in fiziološke zrelosti živali tveganje za pojav večje.